Ta pa je lovska...
Nadmorska višina začetka strnjene snežne odeje: 1.600 m
Wald je dobro poznano izhodišče za turno smuko. Predvsem zimsko izhodišče za pršičasto smuko, je lahko zelo oblegano. Vse drugače postane, ko zaradi nizkega izhodišča spomladi zelo hitro odkopni, po tem skorajda nikogar več ne zanima. A v zatrepu doline zahodno od Walda se šele spomladi razbohotijo odlična pobočja turne smuke. Počakati je potrebno, da je cesta v dolino Riedingtal čimbolj kopna in takrat je najbolje uporabiti kolo (za promet je tja do druge polovice maja zaprta) in si tako olajšati dostop do snega.
Jaz sem danes nehal kolesariti po devetih kilometrih, ko sem izpod riti izgnal kolo, sem bil na uporabnem snegu za vzpon. Do kolesa sem kasneje tudi prismučal. Cesta ima do koče Königalm asfalt, naprej je še nekaj sto metrov makadama, ki pa je bil zjutraj s težavo vozen. Prekrival ga je led in trd sneg. Cesta kljub asfaltu večkrat pokaže zobe, v zgornjem delu je mestoma delno zasuta s snegom, zemljo in kamenjem. Tudi vzpon s kolesom ni povsem nedolžen. Pred leti sem imel idejo, da bi turo opravil v zimskem času (zasneženost do Walda), pa se mi k sreči časovno ni poklopilo. Sedaj vem, da je takšna ideja zelo slaba. Tudi pri povratku do izhodišča bi bilo potrebno večkrat natikati nazaj kože, saj so klanci tudi nazaj grede predolgi in strmi.
Pobočja pod Jägerspitzem so idealna za turno smuko, proti vršnemu delu, pa se naklonina povečuje in jaz sem v trši podlagi zadnjih 150 višincev nataknil dereze. Zgoraj je sodelovalo tudi vreme in vrh je odličen razglednik..., če veš kaj gledaš?
Spust od križa naravnost na sever je strm več kot 40 st., naklon se ublaži po nekje stotih metrih, nižje so odlični smučarski tereni. Zgoraj zaradi strmine sonce ne dotakne podlage, imel sem trdo, a so robniki ob škripanju odlično prijemali, nižje je sonce najprej stopilo kak cm, v spodnjem delu kakšnega več, tako da je bila smuka vse do doline odlična. Z vrha sem začel s smuko ob deseti uri.
Nad kočami sem bil celotno turo sam, šele nižje na asfaltu sem srečal nekaj ljudi (na kolesih).
Turo je tudi, kot še mnogo drugih v svojem vodničku "Čez planke s turnimi smučmi" odlično opisal Tomaž Hrovat.
Jägerspitze na svojih južnih pobočjih z vodo napaja tudi našo reko Muro. Na vrhu sem v brezvetrju razmišljal tudi o tem, kako staljena kepa snega nekoč pride do "vratu naše kure"...
Zadnja sprememba: 01.05.2024 ob 20:22
